Pedagogika

Otrok je oseba, ki si tekom odraščanja pridobiva potrebne izkušnje za življenje. Maria Montessori je skrbno opazovala vse otroke, si opazovanja zapisovala in na podlagi tega snovala svoj koncept. Zato lahko rečemo, da ima glavno mesto v tem pristopu ravno otrok.

Maria Montessori je otroka videla na popolnoma nov in drugačen način – popolnoma revolucionaren za takratni čas. Videla ga je kot osebo, ki je vredna spoštovanja. Videla ga je kot nekoga, ki trdo dela, da odkriva sebe, ljudi in okolje okoli sebe. S tem pogledom na otroka je premaknila meje v vzgoji in postavila popolnoma nov pogled za nadaljnjo vzgojo otrok.

Tekom opazovanja otrok je prišla do velikih zaključkov, ki nam pomagajo pri delu z otroki. Odkrila je namreč, da je narava v otroke položila dva neverjetna darova, ki otroku pomagata pri razvoju. To sta: srkajoči um in občutljiva obdobja.

Srkajoči um

Srkajoči um je značilnost vseh otrok tega sveta v obdobju od rojstva do šestih let, najbolj intenzivno pa deluje v starosti do treh let. Srkajoči um otroku nudi sposobnost, da vse vtise zunanjega sveta srka kot goba. Te vtisi, izkušnje in znanje pa v otroku nato ostanejo za vedno. Zato je neizmerno pomembno, v kakšnem okolju živi otrok v tem obdobju, saj ga bodo ti vtisi izoblikovali do konca življenja.

Občutljiva obdobja

Občutljiva obdobja predstavljajo določen čas, v katerem je otrok posebej dojemljiv za določeno stvar. Otrok je v teh obdobjih neizmerno motiviran za določeno dejavnost, ki jo lahko ponavlja v nedogled. Pomembno je, da ta obdobja prepoznamo, saj so zelo pomembna za otrokov nadaljnji razvoj in se nikoli več ne ponovijo s tako intenziteto kot v danem obdobju. Taka obdobja so: občutljivo obdobje za odvajanje od plenic, občutljivo obdobje za jezik, občutljivo obdobje za red …

Maria Montessori je postavila novo vlogo odraslega v svoji metodi in s tem zatresla temelje tradicionalnemu konceptu vzgoje. Vloga odraslega je namreč ta, da otroka opazuje in na podlagi opazovanj pripravi okolje, ki bo najboljše za otroka. Odrasli tako ni zadolžen za neposredno posredovanje znanja, temveč otroku znanje posreduje preko pripravljenega okolja in materialov. Vloge odraslega so torej, da: opazuje otroka in na podlagi tega pripravi okolje; je otrokom zgled in vir znanja; omogoča interakcijo med otrokom in materialom ter otroka ščiti in je njegov zagovornik.

"Opazovanje je moja metoda. Ne bom te je naučila. Naučil se je boš z borbo." M. Montessori

Opazovanje otroka je temelj metode montessori. Ko opazujemo otroka, ne rešujemo težav, ki jih opazimo pri otroku ali v skupini, ampak odstranjujemo ovire, tako da otrok sam pride do rešitve težav in problemov. Opazujemo proces, ne pa končnega rezultata. To je drugačen pristop, kot smo ga vajeni.

Cilj opazovanja je razumeti potrebe otroka. V nas se ustvarja drža odprtosti in čudenja. To dvoje nam omogoča, da spoznavamo in razumemo otroka.

Z opazovanjem želimo:

• Zgraditi zaupen odnos z otrokom in njegovo družino. 
• Odzvati se na njegove potrebe, jih »razvozlati« in nanje primerno odreagirati.
• Na podlagi opazovanja pripravljamo okolje in materiale ter spoznavamo otrokova občutljiva obdobja.

Maria Montessori je enkrat med predavanji povedala: »Na prvi pogled se zdi, da je zelo lahko opazovati, in da opazovanje ne potrebuje obrazložitve. Morda mislite, da zadostuje, da smo v sobi, in da gledamo, kaj se dogaja. Vendar opazovanje ni tako lahko.«

Opazovalec v sobi mora biti absolutno tiho in negibno. To notranjo moč pridobiva z vajo. Pomembno je, da opazi tudi pojave, ki niso vpadljivi.

Na slikovit način nam pove primer, kako je pri opazovanju pomemben napor. Otrok je odkril metulja. Ker ga je zanimala preobrazba, ki se zgodi, ko se gosenica preobrazi v metulja, je kokon prinesel domov in ga opazoval več dni.

Po nekaj dneh je razvijajoč se metulj začel pritiskati na kokon in se z naporom osvobajati iz njega.

Otrok je vneto opazoval. Z dobrim namenom in željo, da metulja reši tega napora, je vzel škarje, da bi ga osvobodil.

Na svojo grozo je odkril, da je prišel na dan nabreknjen metulj s pokvečenimi perutmi, popolnoma neuporaben in nesposoben za letenje.

Napor prodora iz kokona je del procesa nastajanja metulja. Energija, ki jo mora metulj vložiti v osvobajanje iz kokona je potreben korak, ki spodbudi prodor tekočine v peruti, kar jih razpne v njihovo polno veličino.

Ko je otrok metulju odstranil to oviro, ga je obsodil na življenje s pokvečenimi perutmi, nikoli ni mogel leteti.

Če našim otrokom dopustimo napor, da se srečajo s težavami in včasih z bolečimi opravili v obdobju razvoja in jih ne rešujemo, je to pogosto najboljša pot, da lahko rastejo in si pridobijo čvrstost in žilavost, ki jo potrebujejo, da bi živeli ustvarjalno življenje ter bili pripravljeni zanj prispevati svoj del.

Pri opazovanju ne zadošča, da imamo znanje in izostrena čutila. Pomembna je navada, praksa, trening. Gre za vajo očesa in hkrati notranjo držo opazovalca. »Namesto spretnosti govora si moramo pridobiti spretnost tišine, namesto poučevanja opazovanje, namesto ponosnega položaja nekoga, ki misli, da je nezmotljiv, si moramo obleči ponižnost.«

Pri opazovanju se trudimo , da pišemo samo to, kar vidimo. Otroka ne sodimo, čeprav imamo v mislih razvojna obdobja, standarde znanja in okoliščin. Verjeti moramo, da se otrok spreminja, odrašča in napreduje.

Opazovanje je najprej pozorno gledanje, ki je na videz pasivna drža z aktivno pozornostjo. Kadar ne gledamo pozorno in vztrajno, ne moremo videti podrobnosti.

M. Montessori je pri opazovanju rada dala za zgled raziskovalca, ki se iz avtoritete predavatelja spremeni v ponižnega delavca, ko se vrne v svoj laboratorij in si obleče haljo ponižnosti. Ponižnost, potrpežljivost, vztrajnost so nepogrešljive lastnosti opazovalca. Dober opazovalec si beleži podatke, opažanja, ki jih kasneje analizira in potem postavi svojo hipotezo oz. predvidi posledice.

Objektivno opazovanje je naše izhodišče. M. Montessori je bila prepričana, da otrok ni nepopisan list, temveč da ima notranji potencial ali tako imenovanega notranjega učitelja. Pravi, da ima odrasli odgovornost in hkrati privilegij, da pomaga otroku, da se ta potencial razvije. Zato je opazovala vsakega otroka posebej in skušala ugotoviti, kje na pot razvoja je in kaj potrebuje. Na podlagi tega so tudi nastali vsi njeni materiali. Bila je pozorna na otrokove telesne (hrana, počitek, higiena, varnost), razumske (izziv, ki ga otrok potrebuje), socialne in čustvene (odražajo se v tem, kako je otrok vključen v skupino) ter duhovne potrebe.

Ko vzgojitelj opazuje otroka ali skupino, je to delo zanj zelo pomembno. Opazuje lahko v različnih trenutkih dneva in z različnih zornih kotov. Pred vsakim opazovanjem si izbere žarišče (vidik, na katerega bo posebej pozoren). Lahko je pozore na to, katere materiale otrok jemlje, kako se giblje, kako vzpostavlja stike z ostalimi otroki in vzgojiteljem … Zanima ga razvoj na kognitivni in umetniški ravni, razvoj fine in grobe motorike, njegova skrb zase za drugega in okolje. Med opazovanjem se vzdrži sodbe in takojšnih zaključkov. Zapiše otrokova dela, koliko časa se zadržuje pri njih, ali je delo delal sam ali s kom drugim, kako se je odzval na različne dražljaje. Različne tehnike in opažanja mu pomagajo, da kasneje zapiske analizira v luči pedagogike montessori.

Opazovanja vzgojitelju pomagajo pri pripravljanju okolja in razporeditvi materialov na policah, videl bo, kateri otrok zmore samostojno izbirati aktivnosti in kateri ima določeno delo že osvojeno, opazil bo, koliko časa otrok zbrano dela in kako napreduje po različnih področjih. Zaznal bo zaplete in težave tako pri posamezniku kot skupini. Zapisovanje mu bo pomagalo, da bo morda spremenil okolje, kaj dodal ali celo nekaj umaknil.

Opazovati se učimo celo življenje. »Opazovanje pri vzgojitelju postane navada, ki se razvija skozi čas. Dokler se ne umaknemo in umirimo, ne moremo videti celote, in če ne gledamo pozorno in vztrajno, ne moremo videti podrobnosti.«

Viri: Zapiski iz izobraževanja montessori o opazovanju od 0 do 6

Montessori, M (2009) Skrivnost otroštva. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje in kulturo.

Zapis pripravila: s. Petra Mohorko

Pripravljeno okolje predstavlja velik odprt in urejen prostor, ki otrokom nudi možnost, da so samostojni. V prostoru je pohištvo, ki je prilagojeno višini otrok: nizke police, nizki stoli in mize. Vse stvari, ki jih otroci potrebujejo za življenje v tej sobi, so jim dostopne. Otrok je tako znotraj pripravljenega okolja svoboden v gibanju in delovanju. Zavedati pa se moramo, da otrokova svoboda sega do tja, kjer se prične svoboda drugih oseb v prostoru. To pomeni, da je otrok v svojem delovanju svoboden do mere, ko ne škoduje in moti ostalih otrok.

Najbolj poznana stvar pripravljenega okolja so verjetno »materiali«, kakor jih je imenovala že Maria Montessori. Materiali otrokom nudijo priložnost za učenje preko dela lastnih rok. Otroci se namreč največ naučijo prav preko dela z rokami. Materiali tako sestavljajo pomemben del pripravljenega okolja, saj odrasli preko spreminjanja okolja in materialov nudi otroku tisto, kar potrebuje za svoj celostni razvoj. Hkrati materiali otroku nudijo občutek reda, saj ima vsak material prav določeno mesto na polici, kamor ga otrok odloži po končanem delu.

Pripravljeno okolje se razlikuje glede na starost otrok, v vseh starostnih obdobjih pa je razdeljena na področja. Osnovna področja so: jezik, vsakdanje življenje, umetnost. Pri mlajših otrocih imamo tudi motoriko, pri starejših od treh let pa matematiko in znanost.