Maria Montessori se je rodila leta 1870 v Bologni. Njen oče je bil visok mestni uradnik, mama iz vplivne in razgledane družine. Kljub temu da so bili visoko na družbeni lestvici, sta starša otroke učila sočutja do revnejših ljudi, tako da so pletli stvari za njih in jim pomagali. Krožijo zgodbe, da je Maria stremela k miru že znotraj družine: kadar sta se oče in mama sprla, je Maria zgrabila stol, ga prinesla med njiju, zgrabila njuni roki in rekla, da želi mir in ju držala toliko časa, dokler se nista v miru pogovorila.
Do svojega dvanajstega leta je obiskovala javno osnovno šolo, potem pa so se preselili v Rim. Tam se je Maria odločila za tehnično šolo. Po zaključeni tehnični šoli se je pričela navduševati nad biologijo in se na koncu odločila za študij medicine. Oče se z nobeno njeno odločitvijo ni strinjal, zato je za nekaj časa z njo prekinil stike. Mama ji je ves čas stala ob strani. Marie najprej niso želeli sprejeti na medicinsko fakulteto, zato je posredoval sam takratni papež Leon. 
Kljub premaganim začetnim težavam, vseh njenih težav še ni bilo konec. Maria je bila namreč prva ženska, ki se je šolala za zdravnico. Uspela je zaradi močnega in odločnega značaja ter želje po tem, da študij dokonča. Eno leto po diplomi je imela javni nastop za osebje medicinske fakultete, kamor je prišel tudi njen oče. Vsi prisotni so mu na koncu čestitali za tako dobro hčer. Po tem predavanju sta se z očetom ponovno zelo povezala.
Pozneje je študirala še filozofijo, psihologijo in antropologijo; predavala na ženski fakulteti v Rimu ter delala v klinikah in bolnišnicah v Rimu. Delala je tudi v psihiatrični bolnišnici in ob tem obiskovala psihiatrične bolnišnice v okolici. V tem času je študirala tudi dela Itarda in Seguina, da bi lažje pomagala otrokom. Te otroke je opazovala, si svoja opazovanja zapisovala in na podlagi tega izdelovala materiale. Na podlagi svojih opazovanj je prišla do spoznanja, da se otroci učijo preko dela z rokami.
Na seminarju v Turinu je predstavila svoj pogled, da so otroci s posebnimi potrebami prav tako upravičeni do šolanja in podala pobudo za ustanovitev šole za otroke s posebnimi potrebami. Na tej šoli je bila ravnateljica 2 leti in sama usposabljala učitelje. Čez dan je delala z otroki, zvečer pa študirala in delala materiale. Kmalu je ugotovila, da njeni materiali niso namenjeni le otrokom s posebnimi potrebami, temveč tudi vsem ostalim.
V Italiji je odprla 4 hiše otrok. Glas o njeni metodi pa se je razširil po vsem svetu. Leta 1909 je izdala svojo prvo knjigo 'Montessori metoda.' Poleg zapisovanja svojih ugotovitev in metode, je pričela tudi ustanavljati vrtce in centre za izobraževanje učiteljev ter predavala po vsem svetu.
V svojih zadnjih letih življenja je prejela mnoge častne nazive in pohvale za svoje delo. Umrla je leta 1952 na Nizozemskem.
